Vsi ti otroci so naši otroci

Z naraščanjem števila tujih delavcev v Sloveniji (delež tujih delavcev je v lanskem letu predstavljal 16 odstotkov; op. p.) se povečuje tudi delež otrok priseljencev, ki obiskujejo slovenske vrtce, osnovne in srednje šole. Podatki ministrstva za vzgojo in izobraževanje kažejo, da desetino vrtčevskih otrok predstavljajo otroci priseljencev, podoben je delež priseljenskih otrok v osnovnih šolah, medtem ko je med dijaki sedem odstotkov priseljencev. Na vseh treh vzgojno-izobraževalnih nivojih po številu prednjačijo otroci iz Bosne in Hercegovine, Kosova in Severne Makedonije.

Osnovna šola Maksa Durjave v Mariboru je ena tistih šol, katerih narodnostna struktura šolark in šolarjev je izjemno pestra. Približno 60 odstotkov njihovih učenk in učencev izvira iz drugih držav. Ko vstopimo v učilnico, v kateri je v petkovem dopoldnevu potekal tečaj slovenščine za priseljence, za dvema mizama otroci od petega razreda naprej prek družabnih iger z učiteljico Anjo Anželj utrjujejo slovenski jezik. Prva dva meseca šolskega leta so imeli po dve uri dnevno, v nadaljevanju šolskega leta imajo po uro na dan. Zaradi zahtevnosti usklajevanja urnikov vseh, ki hodijo na tečaj, slednjega ni vedno mogoče izpeljati v prvih dveh urah pouka, kot zaradi večje zbranosti in pozornosti učencev svetujejo strokovnjaki za poučevanje slovenskega jezika za priseljence.

Ne delamo razlik med otroki

Olja, Mishel, Annik, Marija in Hamide prihajajo vsaka iz druge države. Za sosednjo mizo Arges in njegov brat Amar ter Robert zastopajo Kosovo, medtem ko je Petar iz Srbije. Petar in Arges sta najboljša prijatelja.

"To so vse naši učenci, naši otroci, mi ne delamo razlike, ne po narodnosti ne po katerem drugem kriteriju. Za nas so vsi enaki, politika nas ne zanima in tudi nima kaj iskati v šoli. Naš cilj je gradnja šolske skupnosti, naj bo šola zanje domače okolje, v katerem se bodo čutili sprejete. Da bi to res tako, se mora najprej v šoli dobro, v profesionalnem smislu, počutiti strokovni kader. Če se bodo učitelji in drugi zaposleni počutili dobro, se bodo varno in sprejeto počutili tudi otroci. Misliti pa je treba tudi na starše, ki morajo začutiti sprejetost otrok, saj bodo potem tudi oni zadovoljnejši in mirnejši." Tako ravnatelj omenjene šole Albert Mihajlović, ki pravi, da se na različne načine, prek raznovrstnih dejavnosti - od tečajev slovenskega jezika do literarnih večerov, na katerih starši berejo poezijo v svojih maternih jezikih, do bazarja, kjer vsak predstavi svojo kulinariko - trudijo pritegniti starše v šolo, saj to pomembno vpliva na učni uspeh otrok. Obenem jim na roditeljskih sestankih tudi jasno povedo, kaj se od njih pričakuje glede sodelovanja s šolo.

Zaradi tovrstnega pristopa je ta mariborska šola zelo "iskana" med starši priseljencev. Nekateri so se bili pripravljeni celo preseliti v šolski okoliš, pod katerega sodi, da bi jo lahko otroci obiskovali in na ta način vsaj do neke mere poskušali ublažiti stres, ki ga prinaša preselitev v novo okolje in vsi izzivi, ki temu pritičejo.

"Dolgo smo iskali šolo, saj so vsepovsod rekli, da nimajo prostora. Na začetku mi je bilo zelo težko. Nekateri sošolci so bili prijazni, spet drugi ne. Imel sem občutek, da me ne marajo. Bilo mi je zelo nerodno, ničesar nisem razumel, saj sem govoril le angleško. Najprej sem imel tečaj slovenskega jezika z učiteljico Blanko, nato še z Anjo in Tejo. Tudi učiteljica Enite mi zelo pomaga. Ko česa ne morem povedati v slovenščini, ji lahko povem v albanščini in me zelo dobro razume," povzame svoje osemmesečne izkušnje bivanja v Sloveniji enajstletni Arges.

Enite Bajraj je šolska psihologinja in svetovalna delavka, ki se je tudi sama priselila s Kosova pri osemnajstih letih, zato dobro razume stiske, ki jih otroci doživljajo pri premagovanju priseljenskih ovir. In tako tudi za učiteljsko ekipo predstavlja dragocen vir podatkov, nasvetov in obenem pomoč pri izzivih, ki jih prinašajo otroci priseljenci.

"Preveč se osredotočamo samo na znanje slovenskega jezika, premalo na čustvene stiske otrok, ki jih ti doživljajo, a jih hkrati ne zmorejo ubesediti v jeziku okolice, zato otroci velikokrat pridejo k meni. Včasih je dovolj le kratek pogovor, da opazim na obrazu otroka olajšanje, ker se je lahko izrazil v maternem jeziku. Sama se tako predvsem posvečam temu, da mi zaupajo svoje občutke, kaj jih moti, kaj si želijo, kaj lahko sami naredijo, da bi se počutili boljše. Integracija je sicer dvosmerni proces, vendar učenje jezika terja čas. Dve do tri leta so potrebna, da osvojiš osnove," nam pojasni Bajraj. Slednja je še kot srednješolka – kljub temu, da je na Kosovu končala srednjo šolo, se je ob prihodu v Slovenijo zaradi jezika odločila, da tudi tukaj konča še eno srednjo šolo – spoznala učiteljico slovenskega jezika Blanko Kovačec, s katero sta zdaj sodelavki in ki je bistveno pripomogla k temu, da je celoten učiteljski kolektiv ozavestil, kako pomembno je stopiti naproti otrokom priseljencem pri usvajanju znanja.

Bolelo me je, ko se ni nihče ukvarjal z njimi

"Spomnim se, bilo je pred šestnajstimi leti, ko smo na šolo dobili prva dva albanska učenca. Učiteljica, v katere razred sta prišla, je bila vsa obupana, ni vedela, kaj naj z njima, češ da nič ne znata in nič ne razumeta. Predlagala sem ji, naj ju pošlje k meni v knjižnico, kjer sem ju enostavno začela učiti slovenskih besed. Uspešno sta končala devetletko in se javila, ko sta zaključila srednjo šolo,"pravi učiteljica slovenskega jezika.

Blanka Kovačec je prepričana, da je lahko vsak učitelj, ne glede na to, kateri predmet poučuje, tudi učitelj slovenščine. Po letih prizadevanj zdaj k učencem priseljencem tudi z njenim trudom pristopajo na način, da pri vsakem predmetu učitelji pripravijo nabor besedišča, ki naj bi se ga šolar naučil. "Bolelo me je, ko sem videla otroke, ki so po intenzivnem tečaju slovenščine, na katerem so usvojili osnovno besedišče, odšli k drugemu predmetu in tam pet, šest ur sedeli kot fikusi, ker niso nič razumeli. Nihče se pa tudi ni ukvarjal z njimi. Povsem logično je, da se bo tak otrok dolgočasil. Treba mu je dati priložnost, se mu poskušati približati, navezati stik. Naj si naredi mini slovarček pri vsakem predmetu ali naj mu ga pripravijo učitelji," poudarja profesorica slovenskega jezika, ki pravi, da jim je letos tudi zaradi ravnateljevih prizadevanj ministrstvo za vzgojo in izobraževanje odobrilo dodatne ure slovenskega jezika za priseljence.

"Sam vselej iščem rešitve, saj se zavedam, da ob zelo raznovrstnih učencih - od nadarjenih, do tistih, ki potrebujejo dodatno učno pomoč - moramo vsem omogočiti, da dosegajo dobre rezultate. Tudi zato se trudim ohranjati razrede z manjšim številom učencev. Namesto do največ 28 otrok, jih je pri nas v razredih le približno dvajset, saj se je tako lažje posvetiti različnim potrebam otrok," pravi ravnatelj.

Na šoli so oblikovali posebno strokovno skupino za pomoč otrokom priseljencem. Ideja se je razvila, ko je Kovačec pred leti delala kot multiplikatorka na petletnem projektu medkulturnega sobivanja Le z drugimi smo, kjer so se povezale tri osnovne šole. Učenci omenjenih šol so skupaj na eni od njih v jutranjih urah imeli intenziven tečaj slovenskega jezika, nudili so jim učno podporo, obenem so skozi dodatne izobraževalne vsebine opolnomočili učitelje. "Ugotovili smo, da moramo opolnomočiti tudi širše okolje, zato smo za matere organizirali tečaj slovenskega jezika, ki še danes poteka v sodelovanju z Andragoškim centrom v Mariboru." Po zaključku so pristojnemu ministrstvu tudi predlagali, naj sistematizira delovno mesto koordinatorja za delo z učenci priseljenci, ki bi tudi v nadaljevanju nudil tovrstno pomoč, ne nujno le eni, temveč več šolam, pojasnjuje Kovačec.

Enite Bajraj, ki trenutno dela kot psihologinja in svetovalna delavka tudi na Centru Gustava Šiliha, šoli za otroke s posebnimi potrebami v Mariboru, in ima izkušnje tudi iz nekaterih drugih šol, pravi, da povsod nimajo takega posluha za albansko govoreče šolarje.

"Ko pridejo otroci iz Rusije ali Ukrajine, je velikokrat kje slišati, joj, oni so pa res nemočni, dajmo se potruditi in jim pomagati. Strinjam se. Vendar bi morali imeti enake vatle za vse, pa ni tako. Zlasti ko gre za albanske priseljence, niso tako redke pripombe: Joj, spet ti Albanci! Kaj, a se bomo zdaj albansko učili?"

So povabljeni na rojstne dneve, kdo se druži z njimi, nastopajo na šolskih prireditvah?

Podobne izkušnje ima na drugem koncu Slovenije, v Kranju, ki je eno od slovenskih mest z največjim deležem albanskih priseljencev, Lea Cahunek, ki zadnje desetletje opravlja delo socialne pedagoginja na eni od kranjskih osnovnih šol. Pred tem je delala na centru za socialno delo, na področju razvijanja programov za priseljence ter v osnovni šoli za otroke s posebnimi potrebami ter vrtcu, tako da ima raznovrstne izkušnje s priseljenci. V okviru javnega zavoda Karnika za albanske otroke enkrat tedensko organizira tudi različne prostočasne dejavnosti, ki se jih otroci z veseljem udeležujejo in si želijo, da bi bile pogostejše. "Albanci so tisti, ki so tako pri sovrstnikih kot učiteljih vedno označeni kot nezaželeni. Zanimalo me je, zakaj?" Zato se je Cahunek iskanja odgovorov lotila skozi doktorsko dizertacijo. Opravila je anketno raziskavo, z 250 starši priseljenimi s Kosova, ki imajo vsaj enega otroka vključenega v osnovno šolo, in s tisoč otroki, pri čemer jih je bila polovica slovenskih, polovica priseljenskih - od tega okoli 150 albanskih. Skozi strokovni vprašalnik se je poglobila v njihov učni uspeh – ta je bistveno nižji tudi po raziskavah PISA - in socialno vključevanje albanskih otrok.

Podobno kot Bajraj tudi Cahunek ugotavlja, da se pogovarjamo predvsem o pomenu znanja jezika za otrokovo uspešnost, premalo pa o njihovi socialni vključenosti. "Smo kdaj pozorni, ali je tak otrok povabljen na rojstni dan sošolke, sošolca, ali nastopa na kulturni prireditvi, ali odmore preživlja s sošolci ali le z drugimi otroki Albanci? Premalokrat se poskušamo vživeti v kožo drugega. Se jim vsaj malo približati in pokazati malo človečnosti. Tudi različne projekte zanje se snuje, ne da bi poskušali ugotoviti, kdo so, kakšne so njihove potrebe, kaj si želijo. Vsaka stran mora narediti korak proti drugi, to je inkluzija in k temu bi morali težiti, kajti integracija pomeni, da ti nekoga že umestiš v utečeno zadevo."

Cahunek se je v želji, da bi svoje vse številčnejše sosede Albance čim bolj razumela, naučila albansko - obraz otroka se kar razjasni, ko ga ob prvem stiku nagovori v njegovem maternem jeziku, pripoveduje - in se že v študentskih časih odpravila tudi na Kosovo. Skozi raziskavo je ugotovila, da je otrok albanske narodnosti v razredu pogosto spregledan, izključen, da so ti otroci malokrat v ospredju na šolskih proslavah, da si želijo več prijateljev v razredu. To so tudi otroci, ki jim lahko starši le redko pomagajo pri usvajanju učne snovi, pa čeprav je stereotipna predstava, da zanje šola ni vrednota. Le kateremu staršu je vseeno za svojega otroka? Je pa treba tudi poznati navade in šolski sistem na Kosovu, da bi jih bolje razumeli. Tam, denimo, niso vajeni govorilnih ur. Imajo roditeljski sestanek, na katerem je vse pojasnjeno, pred vsemi starši razrednik tudi predstavi vsakega otroka in morebitne tako disciplinske kot učne težave. Otroci albanskega porekla, nadaljuje, v povprečju dosegajo tudi najnižji učni uspeh ne le v primerjavi s slovenskimi otroki, temveč tudi v primerjavi z drugimi priseljenci.

V primerjavi s priseljenci iz nekdanje Jugoslavije, ki govorijo slovanske jezike, je zanje osvajanje slovenskega jezika res velik izziv. "Številni po letu, dveh učenja še niso sposobni razumeti učitelja, ne razumejo osnovnih navodil, zato bi bile zanje nujne prilagoditve pri pouku, namesto da gledamo, kako se otrok skoraj "utaplja", ker ne razume in ne zmore standardov, ki se pričakujejo od njega." Sama pogosto opazuje otroke na hodniku. Prvo leto, ko otrok priseljenec še ni ocenjen, hodi sproščeno, drugo leto že vidiš, kako se počasi umika, nelagodje je občutiti, tretje leto bi se najraje kar skril in ko ni napredka in ostaja v istem razredu, se najraje reče, da je za prešolanje.

Podatki ministrstva za vzgojo in izobraževanje za zadnjih deset let kažejo, da v šolah s prilagojenim programom število albanskih otrok narašča in predstavlja največji delež med priseljenskimi otroki. Naše sogovornice tega ne pripisujejo le splošnemu naraščanju števila albansko govorečih otrok temveč tudi nezmožnosti zaradi jezikovnih ovir pokazati svoje dejansko znanje in sposobnosti.

V Sloveniji si za vedno priseljenec

Na OŠ Maksa Durjave ravnatelj Mihajlović ob vprašanju o uspešnosti njihovih šolarjev odgovarja: "Albansko govoreči učenci so, tako kot vsi ostali, zelo različni. Nekateri so za šolsko delo in učenje jezika zelo motivirani, drugi manj. Glede na njihov napredek se v prvem letu po vključitvi strokovni delavci odločimo glede napredovanja v višji razred, vedno z vidika največje koristi za posameznega učenca. Tudi v naslednjih letih se kaže raznolikost - nekateri dobro napredujejo, so učno uspešni, posamezniki manj uspešni, pri čemer nekateri razred tudi ponavljajo ali v nižjih razredih napredujejo z negativno oceno." Dodaja, da je tudi glede vpisa v srednjo šolo podobno. "V zadnjih treh letih se je pet albansko govorečih učencev vpisalo v triletne programe, večinoma dečki, ki so se odločili za poklice, kot so avtomehanik, ali za programe na gradbeni šoli. Dva učenca sta zaključila osnovnošolsko izobraževanje z zaključenimi sedmimi razredi in se vpisala v dveletni program. Ena učenka, ki je bila učno zelo uspešna, se je vpisala v štiriletno srednjo šolo."

Ob tem na šoli v zadnjem času opažajo še, da otroci pogosto zaslutijo, da Slovenija ni končna destinacije njihove družine, zato nekateri nimajo interesa oziroma želje po učenju, kar za šolo predstavlja težavo. Hkrati so tovrstne selitve v vedno nova, neznana okolja tudi zelo stresna za otroke in lahko zmanjšujejo možnosti za njihovo uspešno integracijo in s tem prihodnost. A starši se selijo v iskanju boljših življenjskih priložnosti za družino.

Suadije Krasniqi, ki se je pred petimi leti s tremi otroki pridružila možu v Velenju (slednji je pred združitvijo družine v Sloveniji delal že poldrugo desetletje; op.p), je imela prav zaradi uspešnega šolanja starejših hčera na Kosovu – obe sta bili odličnjakinji - največje pomisleke glede selitve, a se je obenem zavedala, kako pomembno je za otroke, da odraščajo ob očetu; da je družina združena. Suadijini strahovi so se potrdili, hčerkama jezik še danes predstavlja precejšen izziv, saj je obdobje epidemije zavrlo že tako težko vključevanje v šolo. "Zelo težko je bilo," pravi njena 12-letna hčerka Pranvera. "Sošolke in sošolci me niso sprejeli. V razredu je bil sicer še eden albansko govoreči fant, a so ga slovensko govoreči prijatelji nagovorili, naj se ne druži z mano." Pranvera pravi, da je postalo nekoliko lažje šele, ko je začela vsaj nekoliko komunicirati v slovenskem jeziku. Danes na vprašanje, ali bi se raje vrnila na Kosovo, nekoliko pomisli, nato pa odvrne, da je tukaj oče, zato bodo ostali.

"Težko je pustiti vse in oditi v neznano. Otroci ne vedo, kam prihajajo. Starši se odločijo in otroci nimajo izbire, ali si želijo zapustiti domače okolje ali ne. Večina otrok vam bo povedala, da si želijo nazaj," pove Enite Bajraj, ki meni, da se bo priseljenec v Sloveniji vedno čutil priseljenca, ne glede na preživeti čas tukaj. "Sama imam dobro službo, tudi v družbo sem se dobro vključila, a bom vedno ostala priseljenka. Moj dom je tu in na Kosovu, zato se bom vedno počutila v nekem vmesnem prostoru," še doda.

Lea Cahunek, ki je bila soscenaristka filma Novi sošolci - ta govori o albanskih otrocih s Kosova, ki živijo v Kranju, režiser in soscenarist pa je njen brat Toni Cahunek – v svojem rojstnem kraju opaža precejšnje zavračanje oziroma nesprejemanje ljudi albanskega rodu. Posledično, doda, nikjer ni velikega posluha za njihove potrebe. To se je pokazalo tudi v primeru projekcije omenjenega filma, kjer z izjemo Srednje ekonomske šole nobena od kranjskih osnovnih šol svojih učencev druge in tretje triade ni pripeljala na projekcijo, medtem ko sta jih imela drugod po državi do konca lanskega leta čez sto.

Politika, ki neti sovraštvo. In mame, ki dobro sodelujejo s šolo

K dodatnemu nemiru in nestrpnosti do priseljencev z območja nekdanje Jugoslavije, še posebej Albancev, pogosto prispevajo tudi politiki, ki z netenjem sovraštva dodatno otežujejo delo pedagoških delavcev. Zadnji primer sega v lansko jesen, ko je poslanec NSi Aleksander Reberšek na facebooku objavil dvojezično slovensko-albansko vabilo žalske osnovne šole na roditeljski sestanek in tovrstno prakso označil kot nedopustno. Kasneje je o tem na zahtevo NSi tekla tudi razprava na parlamentarnem odboru za izobraževanje, kjer stroka in predstavniki države niso pokazali razumevanja za Reberškovo utemeljevanje dvojezičnega vabila kot "simptoma neučinkovite vladne politike na področju priseljevanja in integracije tujcev".

Ravnateljico I. OŠ Žalec Andrejo Špajzer, ki je pojasnila, da je bilo omenjeno vabilo poslano zgolj staršem, ki se niso udeležili prvega roditeljskega sestanka, zato da jim s pomočjo prevajalke predstavijo način dela v šoli in jih spodbudijo k odgovornosti, saj z "njihovo pomočjo lažje zagotavljamo napredek otrok", je podprl minister za vzgojo in izobraževanje Vinko Logaj. Poudaril je, da pouk vedno poteka v slovenskem jeziku, "vabilo na roditeljski sestanek pa ni pouk", zato je ravnateljica ravnala v skladu s smernicami (Smernice za vključevanje otrok, učencev in dijakov iz drugih jezikovnih in kulturnih okolij v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem; op. p.) zagotavljanja varnega in spodbudnega učnega okolja, ki med drugim določajo, kako pridobiti starše otrok priseljencev v šole. Mimogrede, ravnateljica je na omenjeni seji poudarila, da starši priseljenci načeloma dobro sodelujejo s šolo in da mame izkazujejo veliko željo po učenju slovenskega jezika.

V razpravi so se dotaknili tudi NSi-jeve obuditve ideje o jezikovnih pripravljalnicah za otroke, preden se vključijo v izobraževalni proces. "Že pred leti smo v projektu vključevanja priseljencev v izobraževanje ugotovili, da pripravljalnice niso ustrezne, saj delujejo segregacijsko. To so pokazale tudi izkušnje iz tujine. Mi smo se odločili za inkluziven model, kjer poteka dodatno učenje slovenskega jezika v času pouka in ne pred ali po njem. Inkluzija, socializacija in drugi procesi morajo potekati hkrati z vključevanjem med vrstnike," je bil jasen Anton Baloh, nekdanji generalni direktor direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo, danes ravnatelj OŠ Vojke Šmuc v Izoli. V tej šoli imajo po podatkih ministrstva za vzgojo in izobraževanje v tem šolskem letu med vsemi osnovnimi šolami največ otrok iz Kosova in Severne Makedonije, in sicer skupno 114, pri čemer velja poudariti, da v primeru Severne Makedonije ne gre nujno za albansko govoreče otroke.

Segregacija v okviru integracije ni prava pot

Podobno kot Baloh razlaga tudi dr. Marijanca Ajša Vižintin, znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, pred leti vodja nacionalnega projekta Le z drugimi smo, v okviru katerega so kader v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah usposabljali za delo s priseljenci. Je pa tudi z dr. Mirjam Milharčič Hladnik avtorica najnovejše analize stanja "Vključevanje in delo z otroki priseljencev v vrtcih in šolah v Sloveniji". V njej je sodelovalo 40 odstotkov vrtcev in 55 odstotkov oziroma 56 odstotkov vseh osnovnih in srednjih šol.

Vižintin skozi prakso in ugotovitve iz analize pravi, da kombiniran sistem inkluzije in integracije deluje dobro tam, kjer so ga pripravljeni in ga znajo izvajati; torej na način, da ob intenzivnem tečaju slovenščine hkrati otroke vključujejo v razrede z nudenjem varnega, spodbudnega učnega okolja z vključevanjem medkulturnih učnih ur, pripravo individualnih načrtov in prilagajanjem učne snovi učencem. Sama opaža, da je primerjajoč današnje in stanje pred desetletjem in pol, situacija veliko boljša in da je ogromno vrtcev in šol, kjer se pedagoški kader trudi in nenehno dodatno izobražuje, kako sebi in otrokom priseljencem omogočiti čim lažji prehod, a opaža, da v marsikaterem okolju še ni zadostne volje, da bi posegli po prijaznejših metodah integracije (integracija poudarja prilagoditev posameznika prevladujoči šolski kulturi in normam; op. p.) in inkluzije (inkluzivno izobraževanje pomeni, da vključujemo vse učence, ne glede na to, iz kakšnih okolij izhajajo, kakšne so njihove sposobnosti in zmožnosti; op. p.).

"Če se dodeli izvajanje intenzivnega tečaja slovenskega jezika učiteljici zgolj zato, ker ji manjkajo ure za polno zaposlitev, ne da bi bila za to usposobljena, niti tega ne želi delati, je to katastrofa. Prav tako otroka priseljenca brez strokovne podpore ne moreš poslati v razred, ga posesti v zadnjo klop in pričakovati, da se bo naučil slovensko. To je segregacija (ločevanje ali zapostavljanje glede na raso, vero, jezik; op. p) v okviru integracije", poudarja Vižintin in opozarja na nujnost izobraževanja tako bodočega pedagoškega kadra kot tudi nenehno dodatno strokovno izpopolnjevanje že delujočih vzgojiteljic, učiteljic in učiteljev.

Najbrž pa tudi občasni navihani prijemi učenja slovenskega jezika, kot se jih je lotil svetovni superzvezdnik iz Slovenije košarkar Luka Dončić pri svojih ameriških soigralcih, ne bi bili odveč. Predvsem pa gre za še en dokaz, kako družba z naklonjenostjo sprejema ene, medtem ko druge z nenaklonjenostjo in predsodki.

Vižintin in Milharčič Hladnik sta v analizi, ki jo je naročilo ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, da bi lahko načrtovali izboljšave, podali tudi predloge, ki bi k temu prispevali. Med drugim ob že nujnem izobraževanju obstoječega in bodočega kadra za delo s priseljenci predlagata zaposlovanje koordinatorja vključevanja, medkulturne mediatorje in prevajalce v vzgojno izobraževanih organizacijah oziroma sodelovanje z njimi v lokalnem okolju. Predlagata tudi načrt vključevanja, ki naj ga ima vsak vrtec in šola, izboljšanje sodelovanja med starši, šolo in drugimi organizacijami lokalnega okolja, ki je trenutno šibko, nacionalno preverjanje znanja in maturo z možnostjo slovenščine kot drugega jezika, možnost leta plus, saj ima ponavljanje izredno negativno konotacijo za otroka ter prenovo učnih načrtov in gradiv z umestitvijo vsebin o migracijah, izzivih, doprinosu k družbi.

Kaj od tega bo upoštevano, ali bo zaznati napredek pri integraciji in inkluziji otrok priseljencev, bo vidno že v nekaj letih, saj ministrstvo za vzgojo in izobraževanje v okviru aktualnega štiriletnega projekta, vrednega sedem milijonov evrov – delno sofinanciran iz evropskega socialnega sklada ESS+, med drugim načrtuje dodatna usposabljanja zaposlenih v vrtcih in šolah z večjim številom otrok priseljencev ter vzpostavitev regijske podpore za boljše sodelovanje v trikotniku vzgojno-izobraževalne organizacije, starši in lokalno okolje.